Na obrobju Šentruperta na Dolenjskem, tam kjer so nekoč že stali kozolci, je nastal med letoma 2010 in 2013 eden najbolj posebnih muzejev v Sloveniji z imenom Dežela kozolcev. Različni tipi kozolcev iz Mirnske doline so postavljeni na dveh hektarih in pol urejenih površin, med njimi pa vodijo kilometer in pol dolge sprehajalne poti. 

Dežela kozolcev je prvi muzej na prostem s kozolci. Vanj je s prvotnih mest, kjer so bile postavljene, prestavljenih devetnajst različnih sušilnih naprav, ki izvirajo iz Mirnske doline, le ena je iz okolice Ivančne Gorice. Postavitev je zasnovana tako, da prikazuje njihov razvoj z več zornih kotov, od preprostih sušil do razvojno bogatih oblik dvojnih kozolcev – toplarjev. Dragocene so tudi zaradi tega, ker dokazujejo, kako izjemen čut za naravno gradivo so imeli nekoč prebivalci teh krajev in kakšno mojstrstvo je dosegla tesarska tradicija.

Najstarejši v muzeju na prostem je »Lukatov toplar« z letnico 1795, ki sodi med najstarejše ohranjene dvojne kozolce pri nas in na svetu in je tudi edini v  muzeju pokrit s slamo.

Četudi so kozolci znani v Sloveniji pa tudi v sosednjih deželah, so nastali pri nas zelo izvirni in raznovrstni tipi in oblike kozolcev, ki so čisto posebna oblika stavbarstva. V muzeju je predstavljenih devetnajst sušilnih naprav, vse od tako preproste, kot so ostrvi – prve sušilne naprave, na katerih so kmetje sušili žito in seno, koruzo, lan in še marsikaj, prek enojnih vzporednih kozolcev do kozolcev toplarjev, v katerih se je našlo mesto tudi za orodje, vozove in kmetijsko mehanizacijo. V Deželi kozolcev je zastopanih šest razvojno dokazanih tipov kozolcev na Slovenskem: trije enojni  – enojni, enojni s plaščem, enojni vzporedni, in trije dvojni – nizki, kozolec na kozla in toplar.

Muzej živi s krajem

Največ zaslug za ta muzej, piše kustosinja Alenka Lamovšek v prispevku Dediščina je priložnost, imata Občina Šentrupert na Dolenjskem s tedanjim županom Rupertom Goletom in Zavod za varstvo kulturne, ki sta povabila k sodelovanju številne ugledne strokovnjake s področja varstva premične in nepremične kulturne dediščine, lesarstva, marketinga, računalništva, inženiringa, društvenih in družabnih dejavnosti, turizma in gozdarstva.

Zaradi celostne vsebinske zasnove je Dežela kozolcev danes veliko več kot samo turistična točka; je muzej, ki obiskovalca z besedo in v živo vodi po tej naši dragoceni dediščini. Razvija se tudi v živahno izobraževalno in kulturno središče, ki naj bi postalo središče za ohranjanje naravne in kulturne dediščine tod. V muzeju se ukvarjajo z raziskovanjem in dokumentiranjem kozolcev, njihovo izdelavo in tem, kakšno je bilo v preteklosti življenje z njimi, v muzeju je na voljo dostop do strokovnega gradiva o kozolcih in stavbni dediščini nasploh. Dejavnost muzeja je usmerjena tudi v skrb za les v povezavi s tradicijo: usposablja za izdelavo kozolcev ter ustrezno zaščito in varstvo lesene stavbne dediščine, pripravlja izobraževalne delavnice iz starih obrti in še marsikaj je tega. V muzeju skušajo s prikazom raznih tipov kozolcev zbuditi tudi zanimanje njihovih lastnikov tam, kjer ti še stojijo, in s tem v njih tudi željo, da bi jih obnovili.

Fotografija: arhiv muzeja Dežela kozolcev

Vsebine v okviru projekta Skupna kmetijska politika – trajnostno prijazna (SKPTP) pripravlja Kmečki glas. Projekt SKPTP si prizadeva za ozaveščanje vseh državljanov o ukrepih, ki jih prinaša Skupna kmetijska politika (SKP), predvsem na področju trajnostnega kmetijstva. Ti ukrepi vključujejo doseganje okoljskih ciljev s spodbujanjem ekonomičnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ter ozaveščanje mestnega prebivalstva o strategiji »od vil do vilic«. Zahvaljujoč skupni kmetijski politiki se je odnos pridelovalcev in rejcev do trajnostnega kmetijstva v zadnjem obdobju izboljšal. Poleg tega se trajnostna naravnanost vse bolj uveljavlja tudi v vsakdanjem življenju potrošnikov.