Breskev ima edinstven okus slanega, kislega, grenkega in sladkega. Sadež vsebuje veliko vitaminov, mineralov in vlaknin pa tudi drugih snovi, ki blagodejno delujejo na naše zdravje, preprečujejo bolezni in izboljšujejo počutje. V naše kraje so breskev prinesli že Rimljani. Pridelava se je sicer iz Primorske razširila tudi v celino, predvsem na Dolenjsko in Štajersko, čeprav se pridelava v zadnjih dvajsetih letih nenehno zmanjšuje. 

Vse do prejšnjega stoletja so kmetje v Vipavski dolini gojili posamezna drevesa ob robovih vinogradov. S širitvijo večjih nasadov v drugi polovici prejšnjega stoletja se je breskev zelo uveljavila. V zadnjih dvajsetih letih se nasadi žal nenehno zmanjšujejo oziroma pridelovalci namesto obnov nasadov breskev sadijo trte ali druge sadne vrste. Razlog ni le slabše povpraševanje, pač pa vedno več težav v pridelavi zaradi vse pogostejših suš ter drugih težav, ki jih povzročajo številni škodljivci in bolezni.

Breskve in nektarine spadajo med sadno vrsto koščičarjev, kamor spadajo tudi češnje, marelice in slive. V Sloveniji breskve uspevajo v vinorodnih krajih in na Primorskem, saj so cvetovi zelo občutljivi na mraz. Breskev je veliko sort, najbolj poznani sta bela breskev, ki je zgodnejša, in rumena breskev, ki je bolj aromatična in vsebuje več hranilnih snovi. Danes je več sadjarskih kmetij, ki imajo manjše nasade breskev na obali, v Goriških brdih in tudi na Vipavskem. Nekaj nasadov je tudi na Dolenjskem, v Posavju in na Štajerskem. Leta 2000 je bilo po podatkih Statističnega urada pri nas okrog 740 ha breskev in nektarin, vendar od takrat število pada in v zadnjih letih obsega dobrih 230 ha, v letu 2023 le 221 ha. Pridelek je zelo odvisen od letine. V lanskem letu smo pridelali le dobrih tisoč ton breskev in nektarin.

Na svetu letno pridelajo približno 18.000.853 ton breskev, kar uvršča breskev na 8. mesto v celotni svetovni količini pridelanega sadja. Največ breskev pridelajo na Kitajskem, od koder tudi izvira in kjer raste samoniklo. Glede na intenzivnost pridelave Kitajski sledita Evropa (še posebej v sredozemskih državah) in ZDA. Breskev najbolj uspeva v toplih tropskih krajih, zato so največji pridelovalci breskev Južna Afrika, Nova Zelandija in Amerika. V Evropi so največje pridelovalke breskev Italija, Grčija in Španija.

Napoved letine 2024 v Evropi

Evropska napoved proizvodnje breskev in nektarin za leto 2024 je 4-odstotno povečanje (v primerjavi z letom 2023) v skupni vrednosti 3,4 milijona ton. Francija, Španija, Italija in Grčija naj bi prevladovale v proizvodnji, in sicer Francija z 229.540 tonami, Španija z 1,5 milijona ton, Italija z 1 milijonom ton in Grčija s 369.000 tonami. Francoska proizvodnja kljub suši ostaja močna, Španija in Italija pa napovedujeta rahlo povečanje. Grška proizvodnja naj bi v primerjavi z letom 2023 povečala za 8 % in dosegla skoraj 370.000 ton.

Zakaj uživati breskev?

Z uživanjem breskev boste imeli več energije, boljšo prebavo, bolj zdravo srce in celo manjše tveganje za raka. Uživanje breskev, nektarin in drugih koščičarjev preprečuje bolezni, ki so povezane s prekomerno težo, kot so sladkorna bolezen, metabolični sindrom ter bolezni srca in ožilja. Breskve so tudi odličen vir vitamina C, zaradi česar so zelo učinkovite v boju s prostimi radikali, ki povzročajo rakava obolenja. Vitamin C je zelo močan antioksidant, ki nas varuje tudi tako, da izboljšuje delovanje našega imunskega sistema.

Ker breskve vsebujejo veliko vlaknin, zmanjšujejo tveganje za raka debelega črevesa in danke. Vlaknine sploh izboljšujejo prebavo in zdravje celotnega prebavnega trakta. Poleg potencialnih koristi za zdravje lahko breskve spodbujajo tudi zdravo kožo in lase. Zaradi vitamina C, ki je bistvenega pomena za proizvodnjo kolagena, lahko pomagajo izboljšati elastičnost kože ter zmanjšati videz gub. Breskve vsebujejo tudi vitamin A, ki spodbuja rast zdravih las oziroma preprečuje njihovo izpadanje.

Vsebine v okviru projekta Skupna kmetijska politika – trajnostno prijazna (SKPTP) pripravlja Kmečki glas. Projekt SKPTP si prizadeva za ozaveščanje vseh državljanov o ukrepih, ki jih prinaša Skupna kmetijska politika (SKP), predvsem na področju trajnostnega kmetijstva. Ti ukrepi vključujejo doseganje okoljskih ciljev s spodbujanjem ekonomičnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ter ozaveščanje mestnega prebivalstva o strategiji »od vil do vilic«. Zahvaljujoč skupni kmetijski politiki se je odnos pridelovalcev in rejcev do trajnostnega kmetijstva v zadnjem obdobju izboljšal. Poleg tega se trajnostna naravnanost vse bolj uveljavlja tudi v vsakdanjem življenju potrošnikov.