V povprečju slovenski oljkarji pridelajo okrog 700 ton oljčnega olja, a se zadnja leta kar vrstijo slabe letine, v letošnji izjemno deževni pridelovalni sezoni sta plodove uničila škodljivca – oljčna muha in marmorirana smrdljivka, ki sta se v deževni sezoni razmnožili še bolj kot običajno. Več težav z zaščito pridelka imajo slovenski oljkarji tudi zato, ker je večina od 2.500 ha oljčnikov vključenih v ekološko pridelavo. 

Kljub temu da je povprečna poraba oljčnega olja v Sloveniji kot delno sredozemske države po prebivalcu še vedno izjemno skromna, le 1,3 litra, kar dve tretjini letne porabe olja uvozimo. Slovenskega, sicer izjemno kakovostnega oljčnega olja, pridelamo sami še vedno le za porabo po kapljicah.

Ker je naša država v najbolj severnem območju za pridelavo oljk v Evropi, slovenska oljčna olja ne morejo biti poceni. Povprečna cena pri oljkarjih letos znaša med 18 in 20 evrov za liter. Toda slovenska oljčna olja – v glavnem sadežna, pikantna iz sorte belice, slovijo kot ena najboljših v svetu. Naši oljkarji prinašajo posledično najvišja odličja iz vseh najpomembnejših svetovnih ocenjevanj oljčnih olj, zato se izplača trud potrošnika, da stopi do oljkarja, ali kako drugače kupi zares slovensko olje.

Na slovenskih policah je še vedno preveč oljčnih olj neustrezne kakovosti – vsako leto opozarjajo iz edinega mednarodno certificiranega laboratorija v državi za analizo oljčnih olj LABS v Izoli. Trgovci ponujajo v glavnem olja srednje kakovosti, tako je na splošno tudi v svetu. Največkrat so deklarirana kot ekstra deviška oljčna olja.

Slovenska oljčna olja najvišje kakovosti – ekstra deviška olja z zaščiteno označbo porekla (ZOP) predstavljajo le skromno desetino slovenske pridelave. Slovensko ekstra deviško olje slovenske Istre je bil prvi kmetijski proizvod, zaščiten z najvišjo zaščito v okviru evropskih shem kakovosti – zaščiteno označbo porekla (ZOP oz. PDO).

Vsebine v okviru projekta Skupna kmetijska politika – trajnostno prijazna (SKPTP) pripravlja Kmečki glas. Projekt SKPTP si prizadeva za ozaveščanje vseh državljanov o ukrepih, ki jih prinaša Skupna kmetijska politika (SKP), predvsem na področju trajnostnega kmetijstva. Ti ukrepi vključujejo doseganje okoljskih ciljev s spodbujanjem ekonomičnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ter ozaveščanje mestnega prebivalstva o strategiji »od vil do vilic«. Zahvaljujoč skupni kmetijski politiki se je odnos pridelovalcev in rejcev do trajnostnega kmetijstva v zadnjem obdobju izboljšal. Poleg tega se trajnostna naravnanost vse bolj uveljavlja tudi v vsakdanjem življenju potrošnikov.