Eden od edinstvenih načinov Evropske unije, ki odraža raznolikost in bogastvo izdelkov z zgodbo, ter ščiti naravno in kulturno dediščino, kupcem pa omogoča izbrati bolj kakovostno hrano, je sistem geografskih označb. Hkrati omogoča kmetom doseči višjo dodano vrednost na trgu, saj so kupci za te izdelke pripravljeni plačati več. 

Ta sistem geografskih zaščit omogoča Evropejcem oskrbo s kakovostnimi pridelki in izdelki tako, da se hkrati ohranjata tradicija in znanje. Hrana, vino in žganja, ki jih ščitijo, so zaščiteni z eno od treh geografskih označb. Najvišja je zaščitena označba porekla - ZOP (angl. Protected Designation of Origin oz. PDO) in zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države. Vsi postopki pridelave in predelave morajo potekati na določenem geografskem območju, prav tako pa morajo iz tega območja izhajati tudi uporabljene surovine. Njihova proizvodnja je geografsko omejena.

Prvi slovenski izdelek v tej shemi je bilo ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, v njej pa so še: nanoški in bovški sir, mohant, kraški med, kočevski gozdni med in istrski pršut. 

Druga  po zahtevnosti in kakovosti je Zaščitena geografska označba - ZGO  (angl. Protected Geographical Indication oz. PGI) in zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države, le da je povezava med geografskim območjem in končnim proizvodom manj tesna kot pri ZOP. Vsaj ena od stopenj pridelave ali predelave mora potekati na določenem geografskem območju, surovine pa lahko izvirajo iz drugega območja. Slovenski izdelki v tej shemi kakovosti so kranjska klobasa, kraški pršut, šebreljski želodec, slovenski med, kraški zašink, prekmurska šunka, štajerski hmelj in drugi. 

Tretja oznaka pa je Zajamčena tradicionalna posebnost – ZTP (angl. Traditional Speciality Guaranteed), s katero so zaščitene receptura ali način priprave ali njegova sestava. Te kmetijske pridelke ali živila proizvajajo vsi, ki se držijo predpisane recepture, postopka in oblike. V tej kategoriji zaščite so na primer prekmurska gibanica, idrijski žlikrofi, slovenska potica, belokranjska pogača.

Slovenija ima na ravni Evropske unije skupaj zaščitenih 40 kmetijskih pridelkov in izdelkov, med njimi dva (istrski pršut in istrski med) skupaj s Hrvaško. Na slovenskem trgu pa seveda najdemo tudi veliko evropskih izdelkov s temi tremi oznakami, med njimi sta zagotovo najbolj znana italijanski sir parmezan (Parmigino regiano PDO) in grška feta. Za vsemi temi izdelki so obsežni elaborati in potrdila proizvajalcev o izvoru in tradiciji. 

Kako pomembne so geografske zaščite za EU potrjujejo številke, ki jih je prav te dni objavila Evropska unija, ki je zaščitila že 3.500-ti izdelek. Izdelki z geografskimi označbami prinašajo EU letno 74,76 milijard evrov in predstavljajo vrednostno 6,8 % odstotka prodaje vseh kmetijskih in živilskih izdelkov in pijač. V košari zaščitenih proizvodov predstavljajo 46 % živilski izdelki, 46,6 % vina in 7,4 % žgane pijače. 

Med članicami EU je pri uporabi geografskih označb veliko nesorazmerje, saj ima le šest evropskih držav priznanih kar med 100 in 800 zaščitenih izdelkov, ostalih 21 držav pa povprečno le 30 izdelkov z geografsko označbo.

Vsebine v okviru projekta Skupna kmetijska politika – trajnostno prijazna (SKPTP) pripravlja Kmečki glas. Projekt SKPTP si prizadeva za ozaveščanje vseh državljanov o ukrepih, ki jih prinaša Skupna kmetijska politika (SKP), predvsem na področju trajnostnega kmetijstva. Ti ukrepi vključujejo doseganje okoljskih ciljev s spodbujanjem ekonomičnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ter ozaveščanje mestnega prebivalstva o strategiji »od vil do vilic«. Zahvaljujoč skupni kmetijski politiki se je odnos pridelovalcev in rejcev do trajnostnega kmetijstva v zadnjem obdobju izboljšal. Poleg tega se trajnostna naravnanost vse bolj uveljavlja tudi v vsakdanjem življenju potrošnikov.